Razmišljala in fotkala ZALA DJURIC
Odprem računalnik in vrečo korenja. Glavo imam prazno (želodec pa tudi), najboljše stanje za iskanje odgovorov in načenjanje pogovorov s srcem. Večkrat sem začela pisati tokratno kolumno. Vsakič sem imela toliko idej in vse sem hotela deliti. Posledica? Prazen papir. Z vsemi odgovori je podobno, ne slišim jih, kadar je glava nabito polna.
KAKANJE
Misli so kot iztrebki, niso primerne za vsako situacijo, ampak slej kot prej jih moramo spustiti ven, če jih ne, nas začnejo obremenjevati in boleti, zaradi njihovih toksinov pa lahko tudi zbolimo. Enako je s čustvi. Ironično je, da je meridijan debelega črevesa (in pljuč) povezan prav z občutkom žalosti in skrbjo.
MEDITACIJA
Rada razmišljam, ampak to je droga, pobeg. Zato imam vsako jutro eno uro terapije. Najprej se postavim v balasano in se spomnim na vse, za kar sem hvaležna, in na vse tisto, kar daje mojemu življenju smisel. Potem imam na sporedu vadbo joge, med katero se osredotočim na dihanje. Seveda se mi ponavadi kar kmalu v moj tempelj prikradejo misli, ki jih prijazno naprosim, naj odidejo. Po koncu se usedem na pete in vrhnjo stran dlani položim na kolena. Zaprem oči in meditiram. Čutim ljubezen. Ko odprem oči in pristavim za kavo, si govorim afirmacije, ki sem si jih, če sem jih prekanalizirala v pretekli uri. S tem vsak dan znova sprejmem svojo subtilnost in se počutim dovolj močno, da sfuram dan.
»Misli so kot iztrebki, niso primerne za vsako situacijo, ampak slej kot prej jih moramo spustiti ven, če jih ne, nas začnejo obremenjevati in boleti, zaradi njihovih toksinov pa lahko tudi zbolimo.«
TEŽA
Včasih mi še iz stanovanja ni treba, pa mi življenje že servira s krutim presenečenjem, ki mi kot s skalpelom raztrančira avro. Vsakič, kadar me popade stres, panika, ali pa me prizadene breme slabih novic, diham. Gledam dlani, čutim stopala in diham. Potem pa se preprosto fokusiram na male stvari in s tem zanikam obstoj problema oziroma anksioznosti. Opazujem se, kako odlagam skodelico, odpiram torbico, se zavedam teksture denarnice, temperature zadrge, obliko ključa, zvena pet na hodniku, vonja pražene čebule na salu … Leva, desna, leva, desna, »idemo dalje i idemo dalje opušteno«. Dihanje je duh boga. Dihanje po nemško je atem, v sanskrtu pa atman pomeni duh duše, božja duša. Dih je odgovor. Ljubezen je odgovor. Kar vidim, kako je skupna množica teh dveh besed vse širša in kako se zlivata v eno.
Meditacija je vedno na voljo, meditacija je lahko tek, pomivanje posode, delo na vrtu, gledanje košarke, vse, kar nas poveže s srcem in zemljo in nam pomaga ven iz glave in pusti, da se problemi rešijo sami. Ker ko vem, s srcem vem, kaj hočem in kaj mi pripada, to dobim. Z mirom izničim problem. Ne obstaja, če vanj ne verjamem. Čeprav verjamem, da mi je zmanjkalo korenja in humusa …
>>>>>>
ZALA DJURIC je pesnica, igralka, glasbenica, umetnostnozgodovinska navdušenka, popotnica in uživačka. Ali pač samo je.
________________
Kaj pa še te dobre kolumne…