TINA MRAK in VERONIKA MACAROL, jadralki
Predoziranje z vitaminom D. Je to sploh možno? No, pretiravam seveda, resnica je le, da te prvi sončni dan v letu napolni s takšnim presežkom energije, da mirno, nonšalantno sprejemanje odmika od snežene norme pač ni na meniju. Sploh če ga preživiš na portoroški plaži s portoroško jutranjo kavo in našima zlatima jadralkama. Najstvari so vendarle tri, kajne? Čeprav so krsti običajno bolj zasebne in mirne narave, je bil ta zelo odprt in sprejet z bučnim aplavzom in glasnim veseljem. Tina in Veronika sta na plaži namreč slovesno krstili in splavili njuno novo jadrnico, Viktorijo, s katero nameravata jadrati na olimpijskih igrah v Tokiu v razredu 470. Z njo bosta prvič nastopili na regati že konec marca na Palmi de Mallorci in avgusta na svetovnem prvenstvu v Aarhusu. »To je poseben dogodek. Komaj čakava na prve regate,« je povedala Veronika.
KOT TIM JE TREBA DRŽATI SKUPAJ
Na jadrnici imata že vnaprej določene vloge. Tina je krmarka, upravlja krmilo in glavno jadro, Veronika je flokistka. Ona upravlja sprednji jadri – to sta flok in špinaker – in visi na trapezu ter uravnava jadrnico, da je vedno stabilna. »Na treningu morava biti zelo usklajeni. To je ključno, da vse manevre opravljava sinhrono,« pove Tina. Na prizorišče regat se vedno odpravita vsaj teden prej, da se seznanita z razmerami. Sicer so svetovni pokali in druge regate evropskega pokala vsako leto na istih prizoriščih, tako da jih že poznata, vseeno pa imata priljubljen kraj tekmovanja. Za Tino sta to vroči obmorski mesti Miami in Palma de Mallorca, medtem ko je bilo Veroniki ljubše Gardsko jezero. »Vedno mi je bilo zelo lepo, ker je med gorami. Pa pihalo je veliko. Zjutraj piha, popoldne piha, in to mi je bilo nadvse všeč.«
Previsoke temperature ju ne navdušujejo, a pravita, da so vseeno boljša alternativa kot zimske. »Največji problem nastane pozimi, zaradi ledenih rok. Ne smeva imeti predebelih rokavic, ker moraš vedno imeti občutek z vrvmi. Včasih je težko, ko ti prsti na rokah zmrznejo,« izpostavi Veronika. »In nogah! Ko čakaš med eno in drugo regato, lahko traja pol ure ali več, in se popolnoma ohladiš. Preden se spet segreješ za novo tekmo, traja,« doda Tina. Vseeno pa temperature niso najpomembnejša stvar. Lani zaradi Veronikine poškodbe nista nastopili na evropskem prvenstvu, kar se je izkazalo za precejšen izziv. »Delamo za celoten program, sezono, in kar naenkrat se zaradi poškodbe vse podre, tako da te tudi psihično utrudi. Pa odvisni sva druga od druge, tako da druga ne more sodelovati, če se eni kaj zgodi. Ampak kot tim je takšne stvari treba sprejeti in držati skupaj,« pove Veronika.
“Odvisni sva druga od druge, tako da druga ne more sodelovati, če se eni kaj zgodi. Ampak kot tim je takšne stvari treba sprejeti in držati skupaj,” pove Veronika.
VSE SE NAVEZUJE NA TOKIO
Tudi olimpijske igre imata že v mislih. »Vsako leto je tudi svetovni pokal na olimpijskem prizorišču, na Japonskem. Lani sva bili prvič, takrat smo se seznanili z razmerami in letos gremo tja septembra,« pravi Veronika, medtem ko Tina izpostavi, da je bilo lansko leto prvo poolimpijsko, ko so si nekatere posadke vzele več premora. »Letos se bodo priprave za Tokio začele prej že s pomembno kvalifikacijsko regato na Danskem. Mislim, da bo vsaka regata priprava na Tokio. Čeprav ne na tistem prizorišču, se vse nekako navezuje na Tokio.« Pomembno je tudi, da opravita veliko treningov, saj je stik z jadrnico in konkurenco ključen. Pa tudi okolje se zelo razlikuje od domačega. »Najteže se bo privaditi na časovno razliko in hrano. Prva dva dneva bosta bolj za privajanje na okolje, ker konec koncev tudi počutje vpliva na izid tekme,« še doda Veronika.
RAZLIČNA ZNAČAJA S SKUPNO LJUBEZNIJO
Iztok Čop se je pred časom v Goodlifeu pošalil, da je v obdobju tekmovanj več časa preživel v postelji z Luko Špikom kot svojo ženo. Tudi Veroniki in Tini se zdi njuno življenje včasih bolj podobno zakonskemu. »V celotnem letu preživiva skupaj tudi ves mesec in takrat vse počneva skupaj, tako da sva pravzaprav res skoraj že poročeni,« se zasmeje Veronika. »Ko smo na treningih in tekmah, lahko spiva v isti sobi, skupaj trenirava in skupaj delava na barki. Dejansko vse dneve preživiva skupaj. Ko pa prideva domov, si jih najraje vzameva nekaj za počitek in zase. Po počitku spet prideva v ritem treningov in sva spet skupaj.« Tina se strinja in še pristavi, da je poleg skupnega časa individualni enako pomemben. »Priležejo se tudi trenutki zase, da se ne prenasitiva druga druge.« Seveda ob takih količinah skupnega časa zagotovo pomaga tudi podobnost v osebnostnih lastnostih. Odgovor pa me ne preseneti preveč. »Različni sva si,« povesta soglasno. Že na začetku pogovora je bilo lahko opaziti, da sta karakterno pravi nasprotji. Pač izžarevata drugačni energiji. Veronika je slikarska umetnica, medtem ko Tino veliko bolj veseli šport. »Deliva si to ljubezen do športa, do jadranja, to je najina skupna točka,« pojasni Veronika.
»V celotnem letu preživiva skupaj tudi ves mesec in takrat vse počneva skupaj, tako da sva pravzaprav res skoraj že poročeni.«
USPEŠNEJŠI SI, VEČJA JE PODPORA
Jadranje je precej drag šport predvsem zaradi opreme in destinacij. »Dokler sem bila v mladinskih kategorijah, mi je jadrnico zagotavljal klub,« zatrdi Tina. »Potem pa je vse temeljilo na dosežkih in rezultatih. Uspešnejši si bil, večja je bila podpora kluba, zveze. Vsa večja tekmovanja, nastope je krila zveza, ampak z leti vedno težiš k boljšemu in višjemu rezultatu. Tudi to, kar je zagotavljala zveza, na tej ravni ne zadostuje več, zato so nujno potrebna sredstva sponzorjev. Brez njih tega gotovo ne bi mogli speljati,« še doda. Pri iskanju sponzorjev se večinoma trudita sami. Vseeno pa pravita, da imata tudi nekaj sreče s prijatelji, ki so ljubitelji jadranja. »V naju so videli potencial in nama stopili naproti, ko je bilo najteže. Zdaj ko so rezultati toliko boljši, je nekoliko laže.« Veliko jima je pomagal tudi generalni sponzor KD Skladi, mi zagotovita. »Dobro sodelujemo. Mislim, da je obojestransko odkrito sodelovanje. Kar koli potrebujemo, vedno so nam na voljo in tudi midve poskušava biti korektni in se trudiva za njihovo razpoznavnost. Res sva veseli, da smo sklenili to partnerstvo.«
Z LETI POSTANEŠ BOLJ MOTIVIRAN
Kako pa se je sploh začela ta skupna ljubezen? »Spoznali sva se na regatah, ko sva bili majhni. Med študijem pa me je Tina poklicala in rekla, kaj če bi spet začela jadrati. Tudi zato, ker imam zaradi višine nekakšne idealne fizične karakteristike za flokistko,« odgovori Veronika, ko ju povprašam po njunih začetkih. Obe sta ljubiteljici jadranja že od mladih nog. Veronika ga ima celo v krvi. »Že moj oče je imel rad jadranje in si tudi sam želel, da bi začela jadrati. Ko sem bila majhna, nisem bila toliko navdušena, ampak z leti v vsakem športu postaneš bolj motiviran za uspeh in pozneje mi je vse skupaj priraslo k srcu. Sem bila pa vseeno vedno rada na morju.« Tudi za Tino se je začelo že v otroštvu, le malce drugače. »V družini sicer nimamo jadralske tradicije, a me je mama pri sedmih letih vpisala na jadralni tečaj. Tako sem tudi dobila motivacijo in zagon, da bi mi uspelo v tem športu, z leti pa je preraslo v višje cilje.«
Ni pa vse le v tekmovanju in uspehu, ampak tudi športu samem ter morju. To obema pomeni svobodo, za medaljo pa se skoraj zdi, kot da jima morje tako vrača ljubezen.
Ko ob vrnitvi z Obale razmišljam o pogovoru z dekletoma, osredotočenima na svoj cilj, si res želim, da jima morje vrne še s kakšno medaljo. Leto sta začeli odlično, z regate v Miamiju sta se januarja vrnili z zlato. Naj jima nova jadrnica, ki je danes prvič pljusknila v morje, prinese tudi uspeh druge dimenzije – tiste najbolj cenjene med športniki – olimpijskih iger.
Foto: arhiv jadralk
_______
Povzeto po članku ABAKUS, revija Goodlife, marec 2018
____________
Če si že tukaj, preberi še…