Foto: Matevž Kostajnšek
NAJVEČJA KREATIVNA SILA V VESOLJU JE …
JONAS ŽNIDARŠIČ in JURE GODLER o šifrah, bananinih olupkih, 3D-tiskalniku in Madonninem mikrofonu
Moje trebušne mišice so ob poslušanju tokratne zgodbe polno delale. »Lejga, tip točno ve, kako se piksli zlivajo!« se je čudil Jonas ob tem, ko je Jure Godler popolnoma obvladoval komunikacijo s fotografskim objektivom. »To je pa tako, ko je ekran premajhen za tako osebnost. Lej, kako se zna avtokropat!« In tako so nastale Juretove fotografije. Ja, za tisto, na kateri se smeji, je kriv Jonas. In te njegove domislice. Ko imaš enkrat v Duelu dva veleuma humorja, sivo jutro dobi številne barvne nianse. Ko pa dodaš še temo o kreativnosti, no, ustvarjalnosti, reče Jonas, potem se jutro prelije v mavrično popoldne. Jure Godler in Jonas Žnidaršič v Duelu s številnimi obrazi humorja, ustvarjalnosti in njunega neskončnega talenta.
Aja, že na začetku se Jure strašno navduši nad Jonasovim ovitkom za telefon, ki si ga je natisnil sam na 3D-tiskalniku. In vesel kot majhen otrok z novo igračo razpreda o tem, da si je že naprintal šahovske figure, ki jih je sam oblikoval. Noro. Ko se kreativnost, pardon, ustvarjalnost, manifestira.
Samo od sebe nič ne pride. Potrebuješ rok. To pa je največja kreativna sila v vesolju. Če nimaš roka, se ne zgodi nič.
Jonas: Čudež kreativnosti je, da ena stvar, ki prej ni obstajala, zdaj obstaja. Kreativnost nikoli ne nastane iz ničle. Tako je lahko nastalo samo vesolje.
Godler: Ja kako veš? (smeh)
Jonas: Vsa druga kreativnost je samo sestavljanje delcev, ki že obstajajo. Premešaš, pregneteš, preoblikuješ in nastane nekaj novega. To je zelo simpl. Če moraš nekaj narediti, se usedeš in delaš. Razmišljaš in delaš. To je to. Nič kaj dosti drugače od vsakega obrtnika. Ne moreš čakati na inspiracijo. Samo od sebe nič ne pride. Potrebuješ rok. To pa je največja kreativna sila v vesolju. Če nimaš roka, se ne zgodi nič.
Godler: Kot recimo pri Mozartu. Vse največje mojstrovine, ki jih je skomponiral, so bile naročene. Tudi jaz podobno razmišljam. Sem pa prepričan, da ne moreš ustvariti nečesa, česar ne poznaš, česar še nikoli nisi videl. To je vse skupaj recikliranje.
Humor je šifrirana komunikacija. Po drugi strani pa, če Kučan pade na banani, se smejimo vsi. Tudi Kitajci. Tukaj ni šifre.
Humor kot najvišja duhovna vrednota ali kako nasmejati ljudi.
G: Ni lahko. Recimo ko si na odru in publiki ni smešno, si nag. Ko vadim doma, naredim svoje premore, ko je prostor za smeh, in če ostanejo prazni, je hudo …
J: Kar zbežal bi, res. Humor je šifrirana komunikacija. Jaz nekaj zašifrirano povem, sporočilo gre do publike, ki ima nekaj sekund časa, da to dešifrira v tisto, kar sem hotel povedati. In potem zaštekajo. In doživijo užitek. Bistvo je torej skupno geslo. Ker če bi isti vic povedal Kitajcem, ga ne bi razumeli. Pomemben je kontekst, da imamo nekaj skupnega. To je ena teorija humorja. Po drugi strani pa, če Kučan pade na banani, se smejimo vsi. Tudi Kitajci. Tukaj ni šifre.
G: Henri Bergson pove v svojem traktatu o humorju, zakaj je to smešno. Ni smešno dejstvo, da je on padel, ampak dejstvo, da ni hotel pasti, ta njegova rigidness (togost, op. a.).
J: To je to. Če bi on zanalašč padel, ne bi bilo smešno. In to je univerzalno.
G: Meni so bližji skeči, imitacije. Vedno so mi bili všeč recimo liki kot Mr. Bean, Charlie Chaplin.
J: Zato si tako uspešen, ker imaš tako univerzalno šifro.
G: Težko pa bi rekel, kaj je tipična komična karakteristika za Slovenijo. Stephena Frya so pred kratkim vprašali, v čem je razlika med ameriškim in britanskim humorjem. Rekel je, da so vsi največji liki britanske komedije, kot je recimo Black Adder, nesposobni, neprilagojeni, so luzerji, ampak z visoko stopnjo dostojanstva. Pri Američanih pa so vsi liki sitcomov z onelinerji. Joey iz Prijateljev je neumen sam po sebi, ampak vedno heroj z velikim nabojem in onelinerjem. Mogoče bi bil pri nas lahko to Šimek.
J: On je bil originalen.
G: En človek, ki si upa, ki je ostanek nekega časa, ko nisi smel ravno povedati vsega, kar si misliš. On si je upal. To je tipični slovenski humor, ki ga ni nikjer drugje.
Delata na vseh področjih z enako intenzivnostjo
G: Več stvari me zanima in vse delam na polno. Ne predstavljam si, da bi delal samo eno stvar.
J: Jaz delam tisto, kar se rabi. (smeh) Če bi imel TV-šov, bi se ukvarjal s tem. Če me nekaj zanima, je osem ur na dan samo to.
G: Tu sva si podobna. Tudi jaz hočem priti eni stvari do konca, če me zanima. Preštudiram vse. Ne moreš reči, da te zanima Mozart, če gledaš le dokumentarce, potem pa pride zahtevna knjiga, recimo psihološka študija Mozarta, in rečeš, joj ne, tega pa ne bom. Seveda tudi tisto prebereš, če te zanima.
J: Bemti bi bilo lepo, če bi bil vsak dolžan delati samo tisto, kar ga zanima. Je pa problem, da so ljudje, ki jih nič ne zanima.
Kaj ju je najbolj nasmejalo?
G: Ko sem šel z mikrofonom v klet. Smešno je bilo. Po mojem boš ti bolje povedal, če imaš to že v stand upu.
J: En stand up nastop sva imela skupaj. Godler je bil prej tam in je imel na odru že vse naštimano. Imel je ta »Madonna mikrofon«, in ker nima veliko stand up nastopov, se je res temeljito pripravil. Jaz zadaj poslušam njegov nastop in sem nervozen, kakšna bo publika. Nekje na kmetih sva bila. Vedno si malo v skrbeh, ali se bo publika režala. In reakcija je bila ok, aplavz, malo smeha. Sem bil pomirjen. In ko pride Godler z odra, se srečava in reče: »Mater, je kurčeva publika.« Pa jaz rečem: »Fak, na kmetih ne bom več nastopil.« In ne opaziva, da ima mikrofonček še prižgan. (smeh)
G: Noben mi ga ni izklopil! (smeh)
J: Jaz pridem za njim na oder. Veš kakšna scena! Publika je utihnila.
G: K sreči niso vedeli, ali je to naštimano ali ne.
J: Potem smo nekako rešili. Ampak sekundo preden grem gor, čisto zrelaksiran, pa taka štala, predstavljaj si, zamrznjena publika. (smeh)
Jonasa zanima …
J: Godler, kako se ti avtokropaš? Poglej te fotke! Imaš občutek, da se je reflektor premaknil, pa vem, da se je on. To je fokus, ki ga nekateri imajo. (Godler umira od smeha.) Pa še črno-belega si je naredil. Tisto ni bil filter. To je on naredil. (smeh)
G: Delam glede na navdih. Višje sile me upravljajo.
J: Ja, tebi štorklja prinese idejo.
G: Ti si pa bolj kot Beethoven, klešeš ideje. Meni pa samo pride.
J: (smeh) Fajn inspiracija.
Godlerja zanima …
G: Imaš zelo veliko zanimivih knjig. Kje si v 90. dobival ideje, katera je dobra? Takrat še ni bilo družabnih omrežij. Danes recimo na Twitterju berem, da je John Cleese izdal novo knjigo, in jo kupim. Takrat pa ni bilo tega.
J: Ustno izročilo pač, od prijateljev sem kaj slišal. Mi tukaj v Ljubljani smo imeli družabno življenje, ne vem, kako je bilo v Brežicah. (smeh)
G: Nobenega družabnega življenja nisem imel, res je.
J: Vidiš, tako pa potem genij zraste. Zato ker se nisi ukvarjal s posvetnimi malenkostmi. Kako so pa menihi včasih dobival ideje. Na oslovskih hrbtih so si morali message pošiljati. (smeh)
G: Message na oslovem hrbtu. (smeh)
J: Kako pa je sploh biznis potekal, ko ni bilo mobilnih telefonov? Pa brez mejlov, samo pošta z znamko. Zdaj pa 3D-printerji.
______
ČE BI SE ŠE RADI SMEJALI NAPREJ, PREBERITE ŠE TOLE:
