Piše: Aleš Čakš . Foto: arhiv Mladinske knjige
Samotnost praštevil (2008) je ena boljših knjig, ki sem jih prebral v zadnjih desetletjih. Vrhunski jezik in osupljiv opis tragične zgodbe sta me premaknila v neke druge dimenzije. Za literarni prvenec je italijanski pisec Paolo Giordano (1982), doktor fizike po izobrazbi, prejel najpomembnejšo knjižno nagrado v Italiji – strego.
Všeč mi je bila tudi naslednja knjiga Paola Giordana, Človeško telo, predvsem zaradi zelo drugačnega pogleda na življenje v vojni. Med pandemijo koronavirusa je bilo zanimivo brati Giordanova razmišljanja v knjigi V času epidemije, medtem ko me je njegovo delo Raztrgajmo nebo, presenetljivo, razočaralo.
Tasmanija (2022) je njegov zadnji roman in kritiki so zapisali, da se je vrnil v velikem slogu. Ob prevodu knjige v slovenščino (Mladinska knjiga) je bil nedavno gost literarnega večera v Cankarjevem domu.
Eksistencialna Tasmanija
V Tasmaniji, morda najbolj osebnem romanu Paola Giordana, se avtorjeva individualna zgodba stke z usodo njegovih bralcev; povezani v iskanju lastne prihodnosti se počutimo manj same. V svetu, ki ga malodane vsak dan pretrese nova katastrofa, poplave, požari, teroristični napadi in vojne, je prihodnost vse bolj nejasna. Paolo po vrsti razočaranj v osebnem življenju poskuša najti trdna tla pod nogami in hkrati išče odgovore na širšo krizo, krizo cele generacije, pravzaprav celega planeta. Je upanje še mogoče najti v veri, znanosti, družini, ljubezni? Je še kje kak kotiček sveta, kjer se lahko počutimo varne?