NATAŠA BUČAR IN DANIJEL HOČEVAR O SLOVENSKEM FILMU

Piše: Leja Kovačič • Foto: osebni arhiv

Direktorica Slovenskega filmskega centra in producent, ki se je podpisal pod mnoge filmske uspešnice, že takoj opozorita, naj od njiju ne pričakujemo večjih nestrinjanj in napetega Duela. Oba namreč trdita, da se slovenski film po nekaj težkih letih pobira in da je ustvarjalnost naših filmarjev na vrhuncu, kakršnega nismo videli že dvajset let. Ko bi le to spoznali tudi odločevalci.

Nataša: Trenutno smo na vrhuncu filmske ustvarjalnosti. Slovenski film je v tridesetletni zgodovini preživel kup kriz, ena največjih je bila leta 2020, ki je poleg koronavirusa prineslo še težave s financiranjem. V tem poslu ostajajo le najbolj vztrajni ljudje, zato bomo letos v kinu gledali deset slovenskih filmov, snemali goro filmov, dosegamo tudi velike mednarodne uspehe. Ustvarjalnost brsti in vse, na kar čakamo, so dodatna finančna sredstva, da bi končno lahko ustvarjali filmsko umetnost, kakršna se spodobi za sodobni čas. Na tako majhnem trgu, kot je naš, brez državne pomoči ta industrija ne more živeti. Če lahko uporabim metaforo, bi rekla, da je filmska ustvarjalnost v osmem mesecu nosečnosti, v kakšen svet se bo rodila, ali bo imela dovolj podpore, da bo preživela, tega pa tako kot pri rojstvu otroka tudi v naši situaciji ne vemo.

Danijel: Avdiovizualna ustvarjalnost oziroma industrija pri nas je trenutno res na enem od vrhuncev. Vidimo kup mladih ustvarjalcev, ki so ali pa bodo posneli svoj prvi celovečerni film, hkrati pa je tu velika skupina že priznanih ustvarjalcev. Ta vrhunec lahko primerjamo s časi pred dvajsetimi leti, ko smo imeli uspešne avtorje in filme, ki so prejemali nagrade na velikih festivalih. Je pa to nančno zahtevna industrija, vse evropske države, z največjimi na čelu, se zavedajo, da brez javne podpore ne gre. Po drugi strani pa lahko prinaša tudi velike nančne donose. Tik pred koronakrizo smo naredili študijo in z njo dokazali, koliko ta industrija vrne v gospodarstvo. Med epidemijo so se v številnih evropskih državah začeli tega zavedati in zato v to veliko vlagajo. Ne smemo pa tudi pozabiti, da so mladi talenti že krasni, a vsak mora narediti tudi svoj drugi film, ne le prvega, in to mu lahko omogoči zgolj stabilen sistem, ki vključuje tako javno financiranje kot financiranje na trgu. Pri nas se žal vrtimo v krogih, pridemo na visoko raven, potem pa spet pademo, predvsem zaradi nerazumevanja politike, ki ne prepozna, da je to pomembno. Vidijo nas kot potratneže, ne vidijo pa vsega, kar lahko ta industrija prinese. Vsa naša prizadevanja v zadnjih letih so bila usmerjena v to, da jim pokažemo, da se splača.

Nataša: Sem optimistka in verjamem, da lahko ta sektor v prihodnjih desetletjih postane izjemno pomemben. V preteklih letih smo začeli spodbujati tudi velike tuje produkcije, na primer Amazon, da pridejo snemat v Slovenijo. Nimamo torej le potenciala v ljudeh, temveč tudi v naravi in snemalnih lokacijah. Pri tem smo bili v zadnjem času dokaj uspešni, pri nas so na primer snemali Naomi Watts in drugi veliki zvezdniki. Trideset odstotkov denarja, ki ga prinesejo tuje produkcije, gre v prenočitve in prevoze, v turistične zmogljivosti, še dodatnih deset odstotkov se porabi za stroške prehrane, restavracije in kateringe. Velik del denarja torej ne gre neposredno v umetnost in njene ustvarjalce, temveč gospodarstvo. Ko gre za tuja vlaganja v avdiovizualni sektor, se to najbolje vidi.

Čas je, da prepoznamo, da lahko ta industrija dvigne različne dejavnosti, ki so med korono obubožale. Nam pa je seveda poglavitno, da omogočimo ustvarjanje ljudem, ki živijo v našem kulturnem okolju in pripovedujejo zgodbe, ki so lahko tudi naše.

KAJ JE SKRIVNA SESTAVINA ZA FILMSKO USPEŠNICO?

Danijel: Če bi bilo tako preprosto, bi mnogi bolj izkušeni, pametnejši in finančno prodornejši od nas poznali recept. Treba je poskušati, vsebine pa morajo biti predvsem raznolike. Podobno je s televizijskimi vsebinami. Medtem ko so pri nas v zadnjih letih zlasti komercialne televizije postavile letvico zelo visoko na področju dnevnih in humorističnih serij, je žanrske raznolikosti premalo pri izvirnih dramskih serijah, čeprav se v zadnjem času stanje tudi tu popravlja. Bolj skrb vzbujajoča je produkcija javne televizije. Prav je, da RTV dela serije, kot so Jezero, Primeri inšpektorja Vrenka ali v Imenu ljudstva, a dokler gre le za eno serijo na leto, kritičnega praga konkurenčnosti ne bomo dosegli, saj se komercialnim televizijam pač ni treba razburjati zaradi tistih nekaj nedelj v letu, ko javna televizija predvaja lastne izvirne dramske vsebine. Pa tu sploh ne bi odpiral vprašanja finančne podhranjenosti naštetih serij, tak poslovni model javne televizije žal ne more preživeti na daljši rok, zlasti pa ne nudi podlage za kreativno rast izvirne dramske televizijske produkcije v Sloveniji. Le številčnost prinese kakovost. Enako je pri filmu. Ne moreš reči, da boš podprl samo kakovostne projekte, ker ne veš, kakšni bodo, ko jih vidiš na papirju. Prav tako ne moreš reči, da boš podprl samo komercialno uspešne projekte.

Nataša: Najprej potrebujemo raznolikost, da lahko vsak gledalec izbere tisto, kar ga zanima. A pri avtorskem filmu je prvi in edini element, ki ga takoj prepozna vsak gledalec, avtorska iskrenost. Če je zgodba iskrena, je že na pol poti, da bo tudi dobra. Zakaj pa nam manjka raznolikosti? Ker je premalo denarja. Žanrskih filmov, komedij, grozljivk in drugega skorajda ni, saj imajo prednost avtorski filmi, ki so središče filmske ustvarjalnosti v nekem kulturnem okolju. Pri produkciji serij pa glavno odgovornost nosijo televizije. V državah, v katerih se je javna televizija dovolj zgodaj pogumno podala v svet serij, so te uspešne. Primer so skandinavske države. Njihove javne televizije so pred leti podpisale sporazum, da bodo skupaj snemale serije za vso regijo, enkrat v enem, drugič v drugem jeziku. Mi tu zaostajamo. Od komercialnih televizij ne moremo pričakovati, da bodo gonilo produkcije kakovostnih serij, njih vodijo drugi interesi, javna televizija pa je tista, ki mora skrbeti za produkcijo kakovostnih televizijskih serij, saj je prav javni interes tisto, kar javno televizijo določa. Že čez mejo lahko vidimo, da je HTV letos na največjem festivalu serij dobila nagrado s svojo serijo – katere koproducent je tudi največja slovenska komercialna televizija –, da ne govorim o srbski javni televiziji, ki tekmuje z lokalnimi komercialnimi televizijami.

SREČA NA VRVICI IN ZVEZDICA ZASPANKA

Nataša: Velikokrat me vprašajo, kateri je moj najljubši film, a težko odgovorim. (nasmeh) To povezujem z intimnim trenutkom odraščanja v nekem času in prostoru. Pri nas vrsto let mlade generacije niso imele svojega filma, do Gremo mi po svoje, ki ga je produciral prav Danijel. No, moj film odraščanja je Sreča na vrvici. Kot otroka me je čustveno potegnil v filmski svet.

Danijel: Tudi jaz težko izberem najljubšega, ker sem kot producent sodeloval pri res veliko filmih, tako slovenskih kot tujih. Veliko me jih je tako ali drugače zaznamovalo, zato ne bi bilo pošteno, če bi izbral enega. Če odgovorim kot Nataša, pa se spomnim prvega, ki sem ga gledal v kinu. To je bila Zvezdica zaspanka. Gre za slovenski lutkarski film, ki ga zdaj ne moremo gledati, ker obstaja v formatu, ki ga trenutno ni mogoče prikazovati. No, jaz sem takrat prvič doživel trenutek kinodvorane, teme, zgodbe na platnu. To je bilo v Kinu Triglav, ki ga že dolgo ni več. Sem s Kodeljevega, tam sem hodil v kino, to je bila vedno posebna izkušnja, operater me je včasih spustil v kabino, zelo umetelno je tudi na stekla pisal naslove filmov, ki so bili na sporedu v prihodnjih dneh. To se mi je za vedno vtisnilo v spomin.

Nataša: Lahko pa še povem, da sta me v zadnjem času zares navdušila dva filma, ki ju bomo kmalu videli v kinematografih, to sta nenadejana komedija Inventura in alter komedija v jeziku z ulice Prasica, slabšalni izraz za žensko. Gre za prvenca, ki bosta gotovo tudi domači uspešnici. Posebna filma in odlična dokaza slovenske ustvarjalnosti.

Danijel: Tudi Festival dokumentarnega filma je imel dva izjemna slovenska filma, eden je Odpuščanje, drugi pa Smučarske sanje.