JANEZ BOGATAJ, ETNOLOG, IN DAN PODJED, ANTROPOLOG, O PRAZNIKIH

Čeprav je jesen vsako leto bolj topla, rdeča barva v nakupovalnih središčih božične praznike napoveduje že od konca oktobra. V ZDA se radi pošalijo, da se vsako leto takoj po zahvalnem dnevu zbudi Mariah Carey in od povsod odmeva le še All I Want for Christmas is You. Pa pri nas? Kaj smo privzeli, pa bi bilo bolje, da ne bi? Kaj svojega ohranili? Odgovarjata etnolog prof. dr. Janez Bogataj in antropolog dr. Dan Podjed.

Piše: Leja Kovačič • Foto: osebni arhiv

Janez: Vsi prazniki so dokaz, da ljudje to potrebujejo. Motivi, zakaj jih potrebujejo, pa so precej drugačni kot v preteklosti. Prazniki postajajo vse bolj globalni, vsebina je vse bolj komercialna; od intimnosti, družinskosti se pomikajo k javnemu. Imamo javna martinovanja, tudi božič je javen, če pogledamo nakupovalna središča, po letu 1991 smo tudi pri nas uvedli ameriškega Božička. Imamo množična silvestrovanja na prostem. Najstarejše tovrstno praznovanje sega v Maribor, leto za njimi se je pridružila še Ljubljana.

Janez Bogataj

Dan: Ko sem se peljal na pogovor, se nisem mogel izogniti črnemu petku, bil je na plakatih, na radiu, nato pa še na telefonu. Črni petek je najbolj skomercializiran praznik, prihaja iz ZDA, vsako leto je en dan po zahvalnem dnevu. Ta praznik je nekako še najbolj pošten, saj je njegov edini slogan: kupuj, kupuj, kupuj. Potrošništvo tu vsaj ni skrito pod glazuro božiča, valentinovega ali noči čarovnic. Zanimiv je tudi izvor imena, najprej so ljudje mislili, da se tako imenuje, ker je to dan, ko podjetja niso več v rdečih, temveč že v črnih številkah, a bojda gre za nekaj drugega; v šestdesetih letih so namreč v Filadelfiji ljudje z obrobja, navadno temnopolti, navalili v središče, nastali so zastoji in kaos, zato ima ime rasističen pridih. Nekaj časa so mu rekli veliki petek (Big Friday), a potem se je vrnilo ime črni petek. In kar nenadoma se je ta praznik zapravljanja pojavil tudi pri nas. Od leta 1991 pri nas kar vznikajo novi prazniki. Težava nastane, ko je praznik vsak dan. Zdaj jih imamo toliko, da se od njih komaj odpočijemo.

Janez: Ločevati moramo na novo privzete praznike od tistih, ki so del naše tradicije, a so se z leti predrugačili. Prazniki, ki imajo tradicijo tudi pri nas, so bili nekoč izrazito vezani na družinska okolja. Martinovanje je bil nekoč družinski praznik, proslavljali so zaključek letine; kjer je večino letine predstavljalo žito, so bile v ospredju močnate jedi, kjer je bilo več grozdja, pa vino. Danes pa je to izumljena tradicija, del občega ljudskega norenja. Zanimiv primer je tudi valentinovo, mi smo imeli prekrasne oblike valentinovega …

Dan: In gregorjevo.

Janez: Imeli smo tri praznike, namenjene zgolj ptičjim ženitvam, saj vemo, da se vsi tiči ne ženijo hkrati. (smeh) Nato pa so konec osemdesetih naši tiskani mediji začeli pospešeno govoriti o tem, da bi tudi na Slovenskem začeli praznovati valentinovo, kot ga poznajo v svetu.

Dan: Nič ni narobe z izumljanjem tradicije, tako so nastali vsi prazniki. Ne moti me niti, če se prazniki spreminjajo s časom, me pa skrbita pretirana komercializacija in popularizacija. Poglejmo primer martinovanja v Drašičih, kjer sem bil letos. Tam je bil vsako leto Martinov pohod, ki pa je preveč zrasel. Ljudi je bilo preveč, najeti so morali varnostnike, reševalce, celo reševalca iz vode, če kdo vanjo zatava. (nasmeh) Dogodek je postal za skupnost neobvladljiv. Zanimivo je, kako je pandemija prekinila masovnost, spet je šlo na neformalni pohod samo nekaj ljudi, tisti, ki so to začeli, in kak mlajši. Čeprav je imela pandemija veliko negativnih učinkov na družbo, je bil pozitiven gotovo to, da smo se vprašali, kaj je res pomembno, zakaj potrebujemo praznike. Končno smo se enkrat pogrešali, se spraševali, kdaj se bomo spet zbrali. Skrbi me, da prazniki postajajo vsebinsko prazni. Moramo jih napolniti z novo in staro vsebino, z nečim, kar gradi skupnost.

ŽIVIMO V DRUŽBI, KI JE ZAŠLA V EKSTREME

Dan: Potratnost v času praznikov ni nič novega. Marcel Mauss je v knjigi Esej o daru pisal, kako so se ljudstva na severozahodu Severne Amerike v obredu, imenovanem potlač, potratno obdarovala. Nekdo je priredil velikansko zabavo, moral je zapraviti čim več, zažigali so čolne, krzno in dragocenosti pa metali v morje. To počnemo še zdaj. Pripravimo preveč hrane, najemo se toliko, da ne moremo več stati.

Janez: Zdaj sem napisal knjigo o gastronomski diplomaciji, v njej omenjam znanega hrvaškega avtorja in diplomata Hida Biščevića, ki pravi, če se hočeš z nekom dobro pregovarjati, ga moraš najprej dobro nahraniti. (smeh)

Dan: No, to, kar sem omenjal o potlaču, se pogosto sprevrže v ekstrem. Drugi obred, ki ga je Mauss opisoval, pa so poznali na Trobirandskih otokih v Pacifiku, tam je izmenjava darov potekala drugače. Otoki so v tem arhipelagu nanizani v krogu in moški so šli s čolni na sosednji otok in s seboj peljali zapestnice ter jih menjali za ogrlice. Po dvajsetih letiih se je isti dar vrnil na prvotni otok. Z ekonomskega vidika je to nesmiselno, vzdržuje pa skupnost. Moški so se imeli lepo na izletu, vrnili pa so se z darovi. Danes temu rečemo krožno gospodarstvo, morda se moramo raje usmeriti k temu kot k potratnemu zapravljanju. Mimogrede, antropologi, ki so raziskovali potlač na severozahodu Severne Amerike, so ugotovili, da je bil ta obred v času raziskovanja že povsem iztirjen. Začeli so pretiravati. A enkrat se pač začne. Nekdo prinese nekaj in ti mu nekaj vrneš, on prinese več, ti mu več vrneš, on te povabi na večerjo, ti njega na požrtijo. Živimo v družbi, ki je zašla v ekstreme. Strah me je, ko v predbožičnem času stopim v nakupovalno središče in slišim All I Want for Christmas is You, takrat me zasrbi denarnica. Te reči se premikajo vse bolj v poletje, poglejte, kako visoke so temperature, mi moramo pa že zapravljati za darila. No, temperature so tako visoke tudi zato, ker smo toliko zapravljali že v preteklosti, tudi tako smo zavozili ta planet. Če želimo praznovati tudi v prihodnosti, moramo spremeniti svoje navade.

Janez: Opozoril pa bi še na dobrodelnost, ki je tudi sestavni del praznikov. Sodobna slovenska dobrodelnost je videti tako, da na vrhuncu prireditve prinesejo povečan ček in ga nekomu podarijo. Nekoč je bilo to videti dru- gače. Ljudje iz revnejših družbenih okolij so na praznične dni prišli voščit, tisti, ki so imeli več, pa so jim spekli pogače in hlebčke. Ker tega niso mogli pojesti naenkrat, so jih posušili in jedli s toplim mlekom. Celotna skupnost je poskrbela, da so vsi preživeli v zimskem času. Danes pa vsi pričakujejo le denar.

NAJPOMEMBNEJŠI DAR JE, DA SKUPAJ SEDEMO ZA MIZO

Janez: Tudi v mojem družinskem krogu skušam uvesti, da je namesto daril najpomembnejši dar to, da skupaj sedemo za mizo, se ne pogovarjamo o volitvah, politiki, o tem, ali smo že zamenjali zimske gume …

Dan: O tem, ali smo cepljeni. (nasmeh)

Janez: Raje bodimo navdušeni nad darom, ki nam je omogočil, da se družimo. Predlagal sem tudi, da povsem opustimo darila.

Dan: Jaz na črni petek ne kupim ničesar. Če bi več ljudi ravnalo tako, bi bilo morda drugače. Doma se trudimo, da gremo od materialnega k socialnemu in duhovnemu, k druženju. Če že, se obdarujemo z doživetji. Saj veste, kako je s stvarmi, preden jih dobite, imajo veliko vrednost, v trenutku, ko jih dobite, jim vrednost pade.

Janez: To je pač temeljna formula potrošniške družbe.

Dan: Lepo darilo je knjiga ali povabilo na koncert, v gledališče, takšno darilo nima roka trajanja, lahko ga doživiš skupaj. Ali pa, da narediš nekaj dobrega za drugega. Raziskave kažejo, da obdarovanje nekoga, ki ga ne poznamo, a nekaj potrebuje, najbolj dolgoročno razveseli tistega, ki obdaruje. S takšnim obdarovanjem pridobimo vsi.