Piše: Alenka Birk . Foto: arhiv pevke

Kraljica avantgarde in pop art ikona Róisín Murphy bo poleti 2023 izdala nov album, ki ga je produciral DJ Koze. Septembra je bila zaradi svoje modne ozaveščenosti in ekstravagance osrednja gostja na modni platformi International Talent Support (ITS) v Trstu.

Na povabilo Barbare Franchin, predsednice, ustanoviteljice in umetniške direktorice fundacije ITS, je sodelovala kot članica žirije na 20. izdaji mednarodnega modnega natečaja ITS Contest, ki nudi podporo mladim talentom. V družbi zvenečih modnih imen, med katerimi so bili tudi Demna Gvasalia, kreativni direktor Balenciage, Sara Sozzani Maino iz Vogue Italia in Andrea Rosso, ambasador trajnosti pri Dieslu in ustanovitelj znamke MYAR, se je srečala z letošnjimi finalisti, si ogledala njihove kolekcije in podelila nagrado.

EKSCENTRIČNA IRSKA PEVKA

Za njo je bogata kariera, veliko je še pred njo. Uresničila je solo kariero, ki prehaja med različnimi žanri, ritmi in vplivi. Nekoč je bila del bahavega elektronskega dua Moloko in dobri dve desetletji sta minili, odkar je polnila plesišča po vsem svetu z uspešnico Bring it back. Zagotovo se je še spomnite v tisti opazni obleki, sestavljeni iz koščkov ogledala, ki jo je, mimogrede, ustvarila kar sama. Róisin Murphy s svojim ekscentričnim in domiselnim modnim slogom že od nekdaj vzbuja veliko pozornosti, še več pa z »zadimljenim jazzovskim glasom« in vokalnim razponom. Karizmatična pevka, tekstopiska in glasbena producentka si je na ITS vzela nekaj minut in mi z nizkim glasom živahno pripovedovala o modnih začetkih, ikonah in še veliko več.

Njena oblačila poudarjajo njeno osebnost: so ekshibicionistična, igriva, naravnost eklektična. Vse podobe je »zakrivila« sama, nima ekipe, ki bi skrbela za to. Modo je vedno uporabljala kot orodje umetniškega izražanja. Vse se je začelo v Dublinu, kjer je odraščala in bila že kot deklica obsedena z oblačenjem. »Kot otrok sem se vedno rada preoblačila in razkazovala in marsikdo je domneval, da sem naravna ekshibicionistka, a vendar sem že takrat skozi sebe pripovedovala zgodbo.« Oblačila se je v viktorijanske ob-leke, od tete, lepotne kraljice v 60. letih minulega stoletja, si je izposojala kose iz njene kolekcije oblačil tistega časa: tiare, bleščeče obleke, celo poročno obleko, in od njenega moža stare leviske, kavbojske srajce … Nikoli se ni bala nositi starih oblačil.

V vsakdanjem življenju je, pove, bolj ležerna kot na odru, kjer je poudarek in del njenega nastopa pravzaprav bitka z oblačili, identiteto in predsodki.

MODO ODKRIVA NA INSTAGRAMU

Ste se kaj spremenili v modnem smislu od začetka kariere, jo vprašam. »Nisem se. Rada raziskujem tako kot nekoč in se borim z arhetipi na odru med nastopom, bitka pa se kaj hitro spremeni v novo tematiko. Mislim, da gre za iskanje ravnotežja med prikazovanjem mene z ničimer in mene z vsem, na odru pa je ravno nekaj vmes. Estetsko se ni nič spremenilo, vsi vplivi iz otroštva so še tukaj.« Zaznamovale so jo močne ženske, ob katerih je odrasla: poleg matere, ki je trgovala s starinami, še mamine tete, ki so bile šivilje, tudi dedek krojač – od vseh se je veliko naučila in znanje o modi, ki so ga prenesli nanjo, še danes s pridom uporablja. Ima najljubši kos oblačila in od kod trenutno črpa navdih? »Nimam,« pove in nadaljuje: »Rada pa odkrivam modo na instagramu.« V njeni garderobi vlada kaos, ustvarjalni nered. Potuje z osmimi kovčki, v katerih je več oblek kot glasbil. Na turneji pa ji priskoči na pomoč le roadie Simon Philipsa.

Med pogovorom začutim njeno živahno osebnost, polno kreativnosti in navdiha, v smehu mi pove, da tako živi vsak dan in da se izklopi samo, ko spi.

MODNE IKONE

»V zadnjem času so zame največje ikone Italijanke – Mina, Patti Pravo in Ra aella Carrà.« Njena ljubezenska zgodba z Italijo se je začela pred leti, z Italijanom, seveda, sedanjim partnerjem, glasbenim producentom Sebastianom Properzijem. Skupaj sta ustvarila projekt Mi senti, za katerega je zapela v italijanščini. »Kar nekaj časa sem preučevala sliko in zvok italijanske televizije 60., 70. in 80. let. Delala sem različice njihovih pesmi. Ko sem jih začela raziskovati – od vokala pa do načina oblačenja, kako so se predstavile, kako so osvojile oder ob gibanju –, sem bila prav obsedena, v nji- hovi izvedbi sem zaznala več sodobnosti, kot sem je pričakovala. Opazila sem, da se ljudje dobro odzovejo na njihov način petja, ki je zaradi vmesnega šepetanja bolj intimen. Italijansko tankočutnost in odzivnost na to univerzalno ob- liko sem prelila v svoje pesmi. Čudovito je velike italijanske kancone interpretirati po svoje in se učiti od njih.« V že pokojni Rafaelli Carrà je našla tudi navdih za video pesmi Narcisuss.

NOV ALBUM

Še pod močnim vtisom uspešnega zaključka novega al- buma mi razloži: »Vsebuje plesno glasbo s pogovornimi deli, ves planet je notri, nekakšno poglobljeno potovanje je. Vsi, ki so ga slišali, so bili navdušeni.« Le nekaj dni pred prihodom v Trst je bila v Londonu na predstavitvi novega albuma. »Natančno so ga poslušali in bilo je malce čudno, ker ni bilo treba ničesar več dodati. To je bil res pomemben trenutek zame kot umetnico, zelo čustven in hkrati mentalno naporen, imeli smo sestanek za sestankom, vsakič z novo skupino ljudi. In na koncu smo podpisali pogodbo. Čudovito! Čas za zmagovalni ples. Čutim, da bo prihodnje leto dobro zame. Zahvaljujem se sebi, bogu, zvezdam in vsemu, čemur se da zahvaliti, da sem sposobna ostati na poti. Potreben je bil čas, da so se povezali vsi elementi, od moje odrske podobe do vsega, kar me je navdihovalo, vsega, kar je del mene in kar sem vložila v delo – vse je harmonično.«

Od devetnajstega leta, ko je vstopila na underground britansko klubsko sceno, po uspešni karieri z Molokom in nadaljevanju samostojne pevske kariere so minila tri desetletja. Pa kdaj razmišlja, da bi jo končala? Sledi odločen ne. »Če kdaj, sem zdaj še bolj ustvarjalna, imam odličen bend in ekipo, pravzaprav imam v tem trenutku vse, kar potrebujem.«