Fotografije: Matej Horvatič
Doživetja v deželi dežja
»Gospe in gospodje, lepo pozdravljeni na krovu Airbusa 320, letu EI422 iz Benetk v Dublin. Kot kaže, je pred nami sončen dan …« Naslonim se na sedež in s prikritim navdušenjem poslušam vrvež na letalu; nezgrešljivi irski naglas in nasmejani obrazi lastnikov so dober uvod v počitnice na Irskem.
Z dobrim prijateljem se rada podava v odkrivanje neznanega – in kot se za dva pametnjakoviča spodobi, se znajdeva, tudi če ne gre vse po načrtih. Sredin pristanek v Dublinu je prišel z oznanilom, da je pred nami sončen dan – po irskih standardih. Nič hudega, nismo iz sladkorja! Na letališču sva kupila 5-dnevno karto za avtobuse (v katero je vključeno neomejeno potovanje po mestu ter do letališča) ter se odpravila do hostla. Ko sva razpakirala, sva se odpravila po mestu in kaj hitro ugotovila, da sva se pravilno odločila, da nisva kupila kartice z ugodnostmi za obiskovalce. Namreč, večina znamenitosti v Dublinu je odprtih med 10. in 17. uro, medtem ko kartica velja 24 ur – in seveda si ni mogoče ogledati vsega, brez da bi tekel skozi razstave in lovil avtobuse. Zato sva se mirno sprehodila severno od reke Liffey, zavila po srednjeveškem mestu do Christ Churcha in naprej do Temple Bara.
Pogled na most Samuela Becketta in ustje reke Liffey.
Kar se sliši kot kratek sprehod, je v družbi dveh fotografov kar dolga pot – tako sva tja prispela zmerno žejna in si seveda privoščila pint Guinnessa. Pivo se ravno poleže, ko se zaslišijo udarci s peto ob tla in začetek melodije pesmi Irish Rower. Najin pub je besno oživel (že tako je bil pester vrvež) in družno smo zapeli eno bolj, drugi manj uglašeno.
Trinity in U2 Tower
Zgodnje vstajanje se izplača – to je bilo potrjeno na Trinity Collegu v centru mesta, saj sva prehitela gnečo, ki je običajna za vse turistične hot-spote. Stari mestni kolidž iz leta 1592 je kraj, kjer se nahaja znamenita Knjiga iz Kellsa, neprecenljiv srednjeveški rokopis, in pa velika Stara knjižnica z znano Dolgo sobo.
Dolga soba, najprepoznavnejša na Trinity Collegu.
Vrsta za ogled obojega seveda je, vendar se hitro skrajša, oboje pa je še kako vredno ogleda. Midva sva vseeno zavila drugam in sva ogled prestavila na kakšen drug dan, saj je bilo prelepo vreme za muzeje. Odpravila sva se proti pristanišču in si ogledala preobrazbo starih dokov v moderno poslovno središče; prav na koncu nabrežja naj bi stala stolpnica, na vrhu katere naj bi imela skupina U2 svoj snemalni studijo, od tu tudi ime U2 Tower. S prihodom krize pred desetletjem se je vse skupaj ustavilo, ampak okolica vrvi od številnih gradbišč na obeh straneh reke.
Aja, dež: pogosto je pršilo, ampak tako malo, da ima človek občutek, da je le malce bolj gost zrak. Potem pa se vsake toliko tudi ulije. Za čemer sledi sonce. In potem spet gost zrak … Na srečo Irci poznajo rešitev: pivo. Pivovarna Guinness ima krasno zadevo, ki se ji reče The Open Gate Brewery – oddelek z eksprerimentalnimi pivi, ki jih redno menjavajo, pivci pa odločajo, katero pivo bo odšlo v pozabo in katero v pube po celotni Irski. Pivovarna obratuje redno, za goste pa se odpre le tri dni v tednu med 17.30 in 22.30. Za 6 evrov dobiš vstop in izbiro štirih piv s seznama osmih v velikosti polovice pinta. Za isto ceno v pubu dobiš en pint, tu pa poleg prvih štirih vzorcev tudi cenejše pinte.
Pivnica in pivovarna v enem – za prave zanesenjake.
Rečne sipine
Petek je dan za – izlet. Z glavne postaje, dobesedno za vogalom, sva se odpeljala v mesto, ki v irščini nosi ime Béal Feirste (peščeno rečno ustje), nam znano kot Belfast. Zelena pokrajina med Dublinom in Belfastom je dokaz, da dež še kako dobro vpliva na rastlinje, pašniki se kar niso končali. Zanimivo bi bilo videti, kako je ta pokrajina izgledala pred industrializacijo, ko je bila v večini porasla z gozdom. Vožnja je minila brez posebnosti – bila je tako mirna, da pravzaprav sploh ne opaziš, da si prestopil mejo med Irskama; edina razlika je, da se prenehajo pojavljati krajevna imena v gelščini.
Belfast je, tako kot Dublin, moderno evropsko mesto. Eni imajo funte, drugi evre. Prvi roza avtobuse, slednji modro-rumene. Zakaj so roza? Zakaj pa ne (izjava lokalnega bistroumneža). Ker sva ostala le eno noč, sva si poiskala Airbnb. Med vožnjo do prenočišča sva ugotovila, da bova v »angleškem« delu mesta, o čemer je pričalo veliko število britanskih zastav. Na vsakem vogalu. In skoraj vsaki hiši. Čeprav je delitev boleč del preteklosti, ki jo poskušajo premostiti in se med seboj povezati, je še vedno prisotna.
Kam potem? Na ogled mesta seveda! Yellow Umbrella Tour je pametna brezplačna izbira (na koncu lahko vodiču nameniš prostovoljni prispevek). Najin vodič je bil zgovorni upokojeni profesor angleščine Gawin, ki nas je hitro podučil o vremenu (ravno je nehalo deževati): »If you dont like the weather in Ireland, wait for half an hour!« Gawin ve, kako to gre. Popeljal nas je skozi mesto in njegovo zgodovino rasti hkrati, razkazal znane in neznane točke zanimanja, vse skupaj pa smo zaključili ob malem Big Benu.
The Big Fish in Albertova spominska ura v ozadju. Riba je časovna kapsula o mestu iz leta 1999.
Zanimiva je bila anekdota o obisku Belfasta kraljice Viktorije konec 19. stoletja, ko so njej v čast poimenovali malo morje ulic, stavb, otok, nabrežje … Na obisk so se pripravljali skoraj leto dni, kraljica pa je v mesto prišla za štiri ure. No, vsaj status mesta jim je podelila leta 1888.
Ogled sva nadaljevala čez reko Lagan, pri muzeju Titanika. Zadnji vstop je dve uri pred zaprtjem, vseeno pa je v okolici dovolj foto materiala za solidno fotografijo ali dve. Za res zgodnje obiskovalce pa je lučaj stran tudi Westeros oziroma Titanic Studios, kjer snemajo serijo Igra prestolov. Iz dokov se v dobrih vremenskih pogojih vidi tudi Cave Hill, ki je navdihnil pisca Guliverjevih popotovanj, Johnatana Swifta. Speči velikan, ki pazi na mesto pod seboj.
Dan sva zaključila v stari krčmi med uličicami “Entriesov” (stare ozke ulice, med katerimi se skriva malo morje pubov in lokalov, okrašene pa so z »muralsi« ali obeležji, ki izražajo lokalen značaj območja), ob živi glasbi in skledi domače irske enolončnice.
Ena od lepših obeležij na uličicah “Entriesov”.
Speči velikan in mačji čuvaji
Prebudila sva se v sončno jutro, kar je lahko pomenilo le eno stvar – čimprej se podvizajva na Cave Hill, saj se bo kmalu ulilo. Z avtobusom sva se zapeljala nekaj postaj proti severu, nato pa jo ubrala med hišami mimo golfišča navkreber. Še besedico o njih – malo morje jih je in najbolj vztrajni igralci se na njih pojavijo, še preden dežne oblake dodobra odpihne naprej. Midva sva medtem nadaljevala do gradu, ki se nahaja na obrobju Cavehill Country Parka. Cave Hill je dobil ime po starih rudnikih, ki so vklesani v skalo, vhodne jame pa so prosto vidne. Na vrhu se nahaja tudi McArtova trdnjava, od koder se načeloma odpira lep razgled na celoten Belfast.
Prvi grad Belfasta iz 12. stoletja je dejansko stal v mestu, vendar je leta 1708 pogorel in se je ohranilo le ime ulice. Lastniki, družina Chichester, so dali zgraditi novo rezidenco v škotsko-baročnem stilu. Gradili so jo v 19. stoletju, družina pa je medtem obubožala in zaključeno gradnjo je videl šele 8. grof Shaftesbury, ki se je poročil z eno od hčera družine Chichester. Njun sin, 9. grof, pa je stavbo končno predstavil mestu. Danes se v njej nahajajo restavracija, center za obiskovalce in starinarnica.
Grad nad Belfastom je kot iz pravljice.
Po lokalni legendi, ki vključuje grajsko mačko in graščaka, naj bi imeli vsi obiskovalci, ki obiščejo grad, medtem ko je na posestvu mačka, kanček več sreče. To legendo ohranjajo tako, da je v grajskem parku skritih devet skulptur, ki ponazarjajo grajske zaščitnike.
Pot naju je vodila dalje in ravno ko sva se po gozdni poti začela vzpenjati, je zagrmelo. Krošnje so dobra zaščita, a je bil gozd meglen in prepišen. Ko sva prišla na odprto in se je videlo prvo votlino, se je dež združil z vetrom.
Cave Hill in čudovito irsko vreme.
Čevlji so nad zadrževanjem vode že zdavnaj obupali, sva se pa vseeno oblekla v pelerino in trmasto nadaljevala. Pečine ovite v meglo in z vresjem porasli grički so krasen prizor, ki ga niti dež ne more pokvariti. Ekspedicija se je končala vrh prvega grebena, kjer naju je odpihnilo nazaj. Pred nama je bil vetru najbolj izpostavljen del poti in naslednjih nekaj kilometrov poti naj bi bilo v kombinaciji vodoravnega dežja in divjih vetrnih sunkov. Vrnitev v mesto je bila klavrna, še posebno zaradi spremembe vremena točno ob vstopu na avtobus.
Med spustom s hriba in odhodom nazaj v Dublin sva imela še nekaj ur časa, zato sva se odpravila v center mesta do Queens University in Ulster Museuma. Verjetno poznate tapiserijo z Viljemom Osvajalcem? No, v Belfastu imajo tapiserijo celotne serije Igre prestolov v dolžini 77 metrov, z vsemi ključnimi in naključnimi dogodki v seriji.
Ustvarjalcem ni ušla nobena podrobnost.
Opening time is Guinness time
Po vrnitvi v Dublin je sledila deževna nedelja – krasen dan za nadaljevanje zgodbe o dobrem pivu. Na spletu sva že pred prihodom na Irsko rezervirala karte, ki so v jutranjem vstopnem terminu med 9. in 10. najcenejše. »Seveda bosta šla najceneje čez …« Tako, je, dragi bralec, ker ima to kar nekaj prednosti. Prvič, stavba ima skupno 7 nadstropij … velikih nadstropij. Muzej obsega vse, kar je v povezavi s pivom, radoveden in običajen ogled pa traja krepko preko štiri ure, pod pogojem, da se ne posvetiš vsemu: ogled ni voden, sam raziskuješ.
Guinness Storehouse je velikansko igrišče za ljubitelje piva.
Drugič, kar nekaj obiskovalcev se hitro zapodi po svoj pint piva, ki si ga lahko a) natočiš sam, b) dobiš v razglednem baru, kjer bo vedno gneča. Torej, prideš prej in si vzameš čas, uživaš v resnično krasnem muzeju, ki ga lahko prehodiš, kot te je volja – nihče te nikamor ne podi (da, je eden redkih muzejev, ki so odprti med 9. in 19., poleti do 20. ure). Pivo pa je definitivno izjemno boljše kot tisto za izvoz – sploh če ga okušaš, kakor te naučijo v sobanah za okušanje (tudi to imajo).
Soba arom piva in degustacije.
Za malo resnejšo plat zgodovine sva se popoldne odpravila v stari zapor, Kilmainham Gaol, kjer so pozaprli in usmrtili večino ključnih vodij Velikonočne vstaje iz leta 1916. Vstaja, ki še zdaleč ni bila prva, je pripeljala do delitve Irske in državljanske vojne. Atmosfera v zaporu je kljub šaljivemu in poučnemu vodiču na trenutke krepko temačna, da obiskovalec dobi pristen občutek zgodovine. Pretresljiva in spoštovanja vredna točka ogleda, s temačnimi nevihtnimi oblaki v ozadju pa le še bolj zastrašujoča.
Kilmainham Gaol – veliko krilo, zgrajeno v viktorijanskem duhu.
Polotok vetrov
Kje najde popotnik tjulnje, škorce, klife in čarobni gozd? Na polotoku Howth, seveda! Polurna vožnja z vlakom (ali enourna z mestnim avtobusom) te pripelje v središče mesteca z istim imenom, od koder je mogoče v pristanišču redno videti tjulnje, ki sledijo ribiškim ladjam.
Najbolj fotogenični vztrajajo tudi, ko se zbere več ljudi.
10-kilometrska pot ob obali se začne pri robu mesteca, ves čas pa te spremljajo krasni razgledi in odprto morje. Medtem ko so klifi povečini poraščeni s travo, so pobočja nad potjo poraščena s praprotjo, vresjem in bodičastim rastjem. Z glavne poti vodijo številne manjše do vrha Kilrock, od koder sva lahko videla celo Dublin, v lepem vremenu pa se vidi na drugo stran vse do Walesa. Med pohodom naju je večkrat zalila krajša ploha, ki pa ji je sledila razjasnitev in krasen razgled. Same pečine niso tako zelo nedolžne, saj je kar nekaj obeležij v spomin tistim, ki so nekoč omahnili čez rob. Midva sva se na zahodnem delu polotoka usmerila v središče, proti vrhu Ben. Tam naju je dodobra prepihalo, medtem ko sva opazovala nevihto, ki je klestila Dublin.
Svetilnik Baily na jugu polotoka, z dublinskim zalivom v ozadju.
Veličasten prizor, ki je, kot je modroval Gawin, v pol ure popolnoma izginil, saj se je premaknil mimo naju na odprto morje. Spustila sva se v Žabjo močvaro, predel, ki je kot iz kakšne pripovedke. Skozi brezov gaj sva se spustila v s soncem obsijano dolinico, polno kostanjev in poraščeno s praprotjo. Na križišču petih poti, ki ga označujeta staro posušeno drevo in kamniti zid, sva z domačinom poklepetala o starih legendah, o palčkih in gozdnih vilah. Pravi, da so to pravljice za otroke, a sam vseeno še verjame vanje. Pokazal nama je še vratca ob vznožju drevesa, kjer je kupček kovancev. Odpravila sva se dalje in zašla v predel, ki bi bil kot nalašč za navdih za pravljico – zverižene veje, temačno rastje z bodicami in žarki sonca, ki služijo kot smerokazi, a včasih vseeno zavajajo. Raziskovalna žilica ti vsekakor ne da miru, zato se ji je treba kar malo upreti in razmisliti, kako in kaj.
Začarani gozd.
Po vijuganju med kamnitimi strukturami, z mahom poraščenimi vejami in manjšim skalnatim masivom sva prišla do porušenega dolmena, mitološke grobnice enega od keltskih kraljev. Tam se pot nenadoma sčisti in postane povsem običajna, skoraj kot v parku. Le korak ali dva naprej se dejansko začne grajski park, ki vključuje kar nekaj tropskih rastlin, med drugim celo evkaliptus. Ko sva pogledala za ovinek, sva se znašla ob golfišču in gradu Howth, od koder sva se po glavni cesti spustila do železniške postaje in vrnila v hostel. Celoten obseg različnih okolij na tako majhnem delčku Irske sva dojela šele kasneje, ko sva imela čas razmisliti o vsem skupaj.
Razburljivemu dnevu je sledil miren večer z dobro hrano in pivom, jutranji let pa nas je iz sončnega Dublina ponesel v poletne Benetke. Kot že tolikokrat prej sem ugotovil, da sva imela premalo časa za povsem preveč zanimivih stvari. Še se bo potrebno vrniti v Hibernijo, ki še zdaleč ni le dežela piva in dežja.
________
PREBERITE ŠE: